Kako smo pozabili …

Naša zgodovina je očitno precej drugačna, kot so nas učili v šolah.

Vas zanima, kaj lahko o naših prednikih izvemo skozi zgodovino začimb?

Pred 1.000 leti je Hildegarda zapisala, da je od vseh vrst ingverja najboljši bengalski, in sicer zaradi plemenite limonaste arome. Si predstavljate, kaj to pomeni? V temačnem srednjem veku je Evropa očitno poznala več vrst ingverja, in sicer svežega ali zelo kakovostno posušenega, sicer Hildegarda v njem zagotovo ne bi mogla zavonjati limonaste arome, ki se pri sušenju in dolgem prevozu prva izgubi.

V 14. stoletju, v času kuge, so še roparji tako zelo verjeli v začimbe, da so si pripravljali tako imenovani kugin kis, in sicer iz olja sivke, timijana, klinčkov, cimeta in muškatnega oreščka, ko so ropali hiše obolelih ali umrlih. Danes vemo, da so izbrali eterična olja z najmočnejšim antibiotičnim delovanjem. Kako pa so to vedeli oni, v času, ko ni še nihče poznal bakterij, kromatografov itd.?

Da so ljudje pred enim tisočletjem očitno bolje od nas poznali vpliv začimb na zdravje, priča tudi vloga začimbarja – tako so v plemenitih družinah imenovali osebnega prehranskega svetovalca, ki je bil zadolžen, da je kuharjem predpisal, kako naj pripravijo in začinijo hrano, da bo ustrezala konstituciji in zdravstvenim potrebam vsakega izmed članov družine.

Danes povprečen Evropejec ve o začimbah manj kot nepismeni kmet v srednjem veku. Začimbe uporabljamo za razveseljevanje svojih brbončic in dekoracijo hrane, že dolgo pa ne poznamo več njihovih zdravilnih moči ter vpliva na telo in duha.

Ali je že napočil trenutek, da odkrijemo to, kar polovica sveta že ve in zaradi česar začimbe tudi uporablja kot zdravila prve izbire?